Stranka sprašuje, ali uporabljamo antivirus ali zaščito končne točke

Antivirus spada pod upravljanje ranljivosti, ne pod kibernetsko higieno

Antivirus ali zaščita končne točke je tehnični ukrep in ga je najbolje umestiti pod upravljanje ranljivosti ali pod politiko dostopa, ne pod ozaveščenost. Zaščita končne točke odkriva in blokira zlonamerno kodo na prenosnih računalnikih, strežnikih in mobilnih napravah — to je nekaj drugega kot deset ukrepov kot celota, in stranke, ki to posebej sprašujejo, želijo običajno le potrdilo, da aktivni, posodobljeni sistem teče na vseh končnih točkah, ne popolnega opisa vaše arhitekture.

Če ima podjetje rešitev za zaščito končne točke (Defender for Endpoint, CrowdStrike, Sophos ali podobno) s centraliziranim upravljanjem in samodejnimi posodobitvami, je »da« s kratko razlago običajni odgovor. Če centralizirano upravljanje manjka in teče samo samostojni antivirus za potrošnike, potem jasnega »da« ni mogoče braniti — stranka, ki se na to osredotoči, želi pogosto vedeti, ali je del širšega procesa za odkrivanje in odpravljanje ranljivosti, in samostojni antivirusni program brez nadaljnje utemeljitve ne odgovarja v celoti na to vprašanje. Če dvomiš, je »ne« s pojasnilom poštenije kot »da«, ki pri reviziji ne drži.

Od koder to sledi: člen 21(2) in Prilog A

Člen 21(2) direktive NIS2 med desetimi ukrepi eksplicitno navaja osnovne prakse na področju kibernetske higiene in varnosti sistemov med pridobivanjem, razvojem in vzdrževanjem — zaščita končne točke se vidi kot tehnična izvedba tega skupaj s upravljanjem popravkov. V ISO/IEC 27001 Prilog A se to pojavlja pod kontrolami za »zaščito pred zlonamerno kodo« in pod širšo kategorijo tehnične varnosti. Stranke, ki to vprašanje postavljajo na podlagi svoje lastne politike dostopa, vključno s upravljanjem poslovnih sredstev, običajno pričakujejo konkreten odgovor o pokritosti (katere naprave) in upravljanju (centralizirano ali ne), ne imena proizvodov.