vprašalnik vpraša, kako zagotavljamo, da pri naših dobaviteljih ne prihaja do otroške delovne sile

Otroški delovni čas: nobena zakonska pravica, ampak politika in kodeks ravnanja kot odgovor

Zahteva za jamstvo je v praksi ne pomeni dobesedno odgovora: nobeno podjetje ne more izključiti, da se nekaj v globini verige kaj narobe zgodi. Kar torej večina vprašalnikov dejansko preverja, ni jamstvo, ampak proces: ali ima podjetje politiko, ki izključuje otroški delovni čas, je ta politika prenesena na dobavitelje, in ali obstaja način za prejemanje signalov. To se ujema s politika glede človekovih pravic v verigah dobave, kjer je otroški delovni čas običajno eden od navedenih tveganj v okviru, zunaj primera prisilnega dela ali slabega plačila.

Če te politike nisi posebej napisal, je odgovor ponavadi "ne" ali "delno" — ne zapolnjuj tega, kar ne obstaja. Številna podjetja to v praksi rešijo prek kodeks ravnanja za svoje dobavitelje: v njem je navedena minimalna starost ali sklicevanje na ILO-pogodbe, in dobavitelji jih podpišejo. Če te kodeks ravnanja nemaš, je to realen odgovor na to vprašanje, ne pomanjkljivost, ki jo moraš prikriti. Tretji element, ki se pogosto šteje, je kanal za prijavo nepravilnosti: brez načina za prejemanje signalov je "to izključujemo" težko podpreti.

Podlaga: VSME-modul o lastnem osebju in verigi

VSME-osnovni modul EFRAG zahteva, da mikro, majhna in srednje velika podjetja poročajo o pogojih dela pri lastnem osebju in, kjer je to relevantno, o tveganjih v verigi — otroški delovni čas se pri tem običajno omeni kot punkt pozornosti ob prisiljnem delu. CSRD (Direktiva 2022/2464) je EU-direktiva, ki daje tem poročilnim okviru zakonsko osnovo za večja podjetja; pri manjših dobaviteljih se vprašanje pogosto razširja, ker njihov kupec te informacije potrebuje za lastno verižno poročanje. Konkreten dokaz, ki ga nabavnik pri tem išče: dokumentirana kodeks ravnanja, sklicevanje na starostne omejitve, in morda tudi mehanizem revizije ali nadzora pri dobaviteljih v državah s tveganji.