kreditni zavarovalec prosi podatke o naših kupcem in dolžnikih

Razpršenost dolžnikov je indikator tveganja, ne računovodska kontrola

Kreditni zavarovalec želi vedeti, kako odvisna je vaša podjetja od majhnega števila velikih kupcev. Če 60 % vašega prihodka pripada dvema strankama, se vaše podjetje finančno sesuje, takoj ko ena od teh dveh ne plača ali bankrotira. To je točno tisto tveganje, ki ga krije kreditni zavarovalec, in zato točno to želi videti, preden vam dodeli omejitev za vaše lastne dolžnike ali vas kot dobavitelja oceni. Vprašanje se ne nanaša na vašo upravo, ampak na koncentracijo: koliko prihodka, pri koliko kupcev, v katerih panogah in državah.

Konkretno zavarovalec običajno vpraša po top-5 ali top-10 kupcih z njihovim deležem v prihodkih, razpršenosti po panogah in geografijah, ter včasih po plačilnemu vedenju do vaših lastnih dobaviteljev kot indikacijo vaše lastne likvidnostne rezerve. Imen posameznih strank vam ni treba vedno deliti; pogosto je dovolj anonimiziran pregled po omzetnem razredu ali panogi. Če take razpršitve nimate pri roki, je "še ne je določeno" bolj pošten odgovor kot ocena, ki je ne morete utemeljiti — zavarovalec vas bo na to potem usmeril, in to je učinkoviteje kot popravljanje napačne številke.

Od kod to: preiskava strank in ocena tveganja

Kreditni zavarovalci so sami finančne institucije in so predmet podobnih obveznosti za preiskavo strank kot banke, urejene v Zakonu o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma. To pojasnjuje, zakaj se poleg vprašanja o dolžnikih pogosto vprašajo tudi, kdo so končni lastniki vaše podjetje in kaj je izvor premoženja — isti zakon, ki nalaga preiskavo strank, nalaga tudi kontinuirano oceno tveganja razmerja, razpršenost dolžnikov pa je pri tem trgovsko, ne zakonsko obvezno vprašanje. Osnovni podatki o vašem podjetju, kot so naslov sedeža in direktorji, so že določeni na podlagi Zakona o registru poslovnih subjektov 2007 in navadno niso posebej zahtevani.